Omemba: Nataša Keser

»Ključno se mi zdi, da gledališče zastavlja vprašanja in jih ne zapira z odgovori.«

»Zame je nujno, da kot čuteča oseba nenehno dvomim in razmišljam.«

»Zakaj so nekateri ljudje bolj pomembni od drugih? Ali nismo vsi enaki?«

»Never again - Pa se je kdaj sploh zares končalo?«

»Tam enkrat na leto, na kresno noč, nemogoče postane mogoče. Takrat lahko srečamo velikane, ki se bojijo ljudi. Pa vile, ki jih vidiš le ob zori, ko plešejo in se češejo.«

»Ustvarjalna ekipa se je v procesu, kot opisuje Zvezdana Novaković, 'glasbeno naslanjala na tradicijo ritualnega petja med Belo krajino in Hrvaško, ki na zelo star način ohranja vez, ki so jo gojili naši predniki. Ples v krogu, petje neskončnih melodij, ki se prepletajo in nikoli ne končajo, prošnja soncu, da sije. In ker se na kresno noč dogajajo čarobne reči, se ta čarobnost prepleta z zvoki harfe, ki riše pokrajine Gorjancev'.«

»Po besedah Nataše Keser so 'odkrivali ljudsko slovstvo skozi ljudsko pesem in petje, spoznavali ljudske navade in običaje ter 'stara' znanja, ki so zgovorna in povedna prav danes, ta trenutek, pa vseeno tonejo v pozabo. Ali pa jih morda na novo odkrivamo'.«

»Urša Kavčič pa je proces označila za igriv, 'napajal nas je z energijo, skozi gib in glasbo sem odkrivala nove ustvarjalne dimenzije. Naše delo je bilo od samega začetka zelo sproščeno in pri improvizacijah se mi je pogosto zdelo, da se do potankosti poznamo. Režiserka Maruša Kink je bila izvrstna v držanju odprtega, kreativnega in varnega prostora, proti koncu pa je vodila umirjen proces zapiranja tega prostora in vse nitke z nežnostjo spletla v celoto'.«

»Prvo nagrado prejme pogumno, strastno in edinstveno raziskovanje temeljnih vprašanj gledališča v sedanjem trenutku, raziskovanje, ki sega tako v preteklost kot v prihodnost...«

»Je poskus ustvariti dogodek s pomočjo danih iztočnic in vprašanja, kaj pomeni biti sam. (...) To je tudi režiserkin poskus, da bi v središče postavila samo sebe in se preučila.«

»Kakovostne meje med ljubitelji in poklicnimi zabavljači so vedno tanjše.«

»Dovolj z besedami... Hitro, raje akcija, da bo prostor še za en trenutek svobode.«

»Ponovno se izumi in v zameno dobiš čudež! Dogodek na novo izumljenega trenutka svobode za vse nas.«

»To je delo, ki ga moramo opraviti skupaj.«

»Utrnilo se mi je, da je morda prav zdaj čas za to, da se iz parterja premaknem na drugo stran, da torej tudi sama postanem nosilka nekega dogodka, ne samo njegov projektator.«

»Naše delo, ta eksperiment, je temeljil na urjenju v improvizaciji, skupinski dinamiki in spoju obojega. Te dni ponavljam, da je bil ustvarjalni proces podoben vajam garažnega benda.«

»Je predstava, a hkrati vanjo vdira življenje.«

»Me pa še vedno zanima, kaj vse je lahko režiserjev solo. Ker nismo plesalci, igralci, kiparji, slikarji, da bi se naše delo in veščina lahko razgrnila v enem 'solu'.«

»Tudi z vidika trajanja predstave je mogoče, da bo kakšen dan trajala uro in pol, drug dan tri ure, spet drugič pa štiri ure. Vse skupaj bo odvisno od tega, kam se bomo tisti dan odpravili in na kakšen način.«

»Prva je zgodba mlade ženske, ki ob spoznanju ljubezni pretrga družinske spone, si vzame svobodo in pri tem tragično propade.«

»Odpor dela publike sloni na tem, da v osebah na odru ta del gledalcev prepozna same sebe.«

»Nič ni tako neomejeno, kot je človeška neumnost.«

»Po dolgem času imamo na repertoarju predstavo, v kateri ima vsak priložnost, da iz svojega lika, pa četudi je majhen, nekaj naredi.«

»Primož Ekart je pokazal natanko tisto spoštljivost, ki jo ansambel in teater potrebujeta.«

»V okolici, v katero je postavljena Marianne, vlada strah. Ona pa je eno veliko, pogumno srce.«